Leta 1185 je grof Heinrich Ivon Arnsberg podaril svojo glavno kmetijo v Rumbecku samostanu Wedinghausen, ki je bil ustanovljen tik pred tem leta 1170. Ime kraja »rurae becke« se nanaša na potok Ruhr, ki teče mimo kmetije. Nazadnje ustanovljeni samostan Rumbeck je zaokrožil pokrajino samostana Arnsberg, ki jo sestavljajo samostani Wedinghausen kot vodilni samostan ter Oelinghausen (ženski samostan, ustanovljen leta 1178) in Rumbeck (prav tako ženski samostan, ustanovljen leta 1190). Prve pevske gospe v Rumbeck so prišle iz Bredelarja, kjer je bil premonstratski samostan.

je bila zapuščena in tamkajšnje redovnice so morale dobiti nov dom.

Od majhnih začetkov je Rumbeck v skoraj 900-letni zgodovini samostana postal osrednja gospodarska lokacija v dolini Porurja. Glavna kmetija (175 ha zemlje, 725 ha gozda) je delovala naprej in je služila za oskrbo samostana. Tam je delalo okoli 60 ljudi, ki so živeli v majhnih hišah v neposredni bližini. Tako je nastala vasica Rumbeck. Samostan je imel tudi več kot 30 zaposlenih, predvsem 20 pevskih dam in 10 sester. Samostan v celoti je vodil prošt, ki je bil izvoljen iz konventa samostana Wedinghausen.

Rumbeški prošti so bili zelo uspešni in so samostan vodili do vedno novih gospodarskih priložnosti

Odvijati se. Samostan je vse bolj bogatel. Ta uspešna zgodovina se je pod Napoleonom nenadoma končala. Leta 1804 je bil samostan razpuščen in prešel v državno upravo. Za samostansko posest je sprva skrbel upravnik, kasneje pa je država podjetje prodala zasebnemu kmetijskemu podjetniku. Kašča, katere ruševine so vidne še danes, je leta 1914 pogorela skupaj z župničino hišo.

Slednja je bila za kratek čas prezidana v župnijsko dvorano z drugačno rabo. Nekdanjo bolnišnico in šolo, ki sta sklepali stavbno celoto v zaprto dvorišče s križnim hodnikom, sta leta 1836 porušili.

3. Razvoj samostana Rumbeck

Za upravljanje so bili odgovorni predvsem prošti. Niso bili samostanski bratje kot v drugih redovih, temveč posvečeni duhovniki, ki so lahko opravljali svoje posvetne naloge in vodili samostan brez omejitev. Samostan kot središče izobraževanja, usposabljanja in umetnosti je bil iskan kraj. Da bi dobile tako mesto, so morale pevske gospe prinesti s seboj doto; manj denarja kot zemljišča, ki so jih upravitelji upravljali, izmenjevali in združevali v zaokrožena območja do Soester Börde.

Primer tega je Udenhof v Neheimu. Razvili so sistem več kot 59 tako imenovanih profitnih kmetij in območij, ki so jih vodili najemniki in so bili podvrženi davkom v obliki žita, delovne obveze itd. Prošti so z najemniki ravnali zelo skrbno, saj so bili vedno osredotočeni na gospodarski uspeh samostana.

Poleg ekstenzivnega kmetijstva in gozdarstva so se dosledno vzpostavljale in širile tudi druge gospodarske panoge. Kot posebno življenjsko dejavnost je treba omeniti ribnikarstvo, saj so samostanski člani meso smeli uživati le v omejenem obsegu in le ob določenem času. Ribe so zato postale iskano blago in z njimi se je veliko trgovalo. Tako je nastalo sedem samostanskih ribnikov v Mühlbachtalu v bližini samostana (zgornji samostanski ribnik je podporno združenje Dorf und Kloster Rumbeck eV ponovno odprlo kot močvirni biotop). Vodo iz mlinskega potoka so uporabljali tudi kot energijo za pogon mlina, ki je stal v skednju iz lomljenega kamna na kmetiji. V stavbi poleg je bila pekarna. Ciljno porabo surovin žita in vode je kasneje dopolnila poraba obsežnih zalog lesa. Gozd so uporabljali za pridobivanje gradbenega in običajnega lesa, za lov in predvsem za krmljenje prašičev, ki so se hranili z želodom.

Les so neposredno predelovali neposredno v gozdu, npr. B. v gorilniku na oglje ali kot gorivo v steklarni v gozdu Rumbeck. Raznolike gospodarske dejavnosti samostana Rumbeck je zdaj mogoče doživeti na krožni pohodniški poti, ki jo je uvedel in zasnoval Naravni park Arnsberg Forest s podporo podpornega združenja Dorf und Kloster Rumbeck eV. Posamezne aktivnosti lahko z razlago spremljamo na 14 postajah. Zadnja stopnja gospodarskega razvoja samostana Rumbeck je bila dosežena leta 1750 s kladivom Rumbecker Hammer, kjer se je začela predelava železa z uporabo vodne moči Porurja.

Vedno večji dobiček je povzročil tudi strukturne širitve in prenove samostana, zlasti v obdobju baroka. Očitno so bili pripravljeni pokazati status, ki so ga dosegli. Celotna notranjost cerkve z glavnim in stranskima oltarjema je bila veličastno prenovljena v baročnem slogu s struženimi stebri. Novi glavni oltar s podobo sv. Nikolaja je bil slovesno odprt leta 1698. Kmalu zatem leta 1724 je bila pod proštom Snackhofom na starejših temeljih zgrajena stavba proštija, potem ko je bila malo pred tem leta 1697 dokončana gostilna. Torej je trajalo 500 let, da je nastala ta faza cvetenja.

4. Pomen samostana Rumbeck

Zgradbe samostana Rumbeck so danes večinoma ohranjene, z izjemo kašče in bolnišnice. Kašča je izgubljena kot stavba, a je še vedno prisotna kot simbol gospodarsko uspešne dejavnosti in jo je zato treba izpostaviti kot primer osrednje življenjske osnove samostana. Kmetija, ki je zagotavljala hrano samostanskim članom, kot kmetija deluje še danes – že več kot 1000 let.

Cerkev svetega Nikolaja se uporablja kot župnijska cerkev skupnosti Rumbeck skupaj z župnijsko hišo, ki je bila obnovljena po požaru leta 1914. Cerkev je ena najstarejših dvoranskih cerkva v Vestfaliji z močnimi romanskimi stebri in dvema ozkima stranskima ladjama.

Samostanska struktura je zahtevala velik orgelski oder za člane samostana, ki so bili ločeni

manjša civilna družba, ki je sedela spodaj, je praznovala bogoslužje.

Današnji upad obiska cerkve ne vpliva na razvoj in storitve, ki jih je samostan Rumbeck zagotavljal skoraj 900 let. Brez samostanske krajine Arnsberg bi bil razvoj te krajine zagotovo drugačen, manj ustvarjalen in izobraževalni, saj je ustvarjeni kapital samostan neomejeno vlagal v samostanske zgradbe in oblikovanje krajine. Dovolj razlogov, da se orientiramo po tem, kaj so samostani v Arnsbergu dosegli in njihov način življenja predstavimo in cenimo kot uspešnega.